SLAVNOSTNA SEJA OBČINSKEGA SVETA IN PREJEMNIKI OBČINSKIH NAGRAD IN PRIZNANJ ZA LETO 2024

V torek, 15. oktobra 2024 je v Kulturnem domu Simona Gregorčiča Kobarid potekala Slavnostna seja Občinskega sveta Občine Kobarid. 

Občina Kobarid svoj praznik obeležuje 15. oktobra, na rojstni dan pesnika Simona Gregorčiča. Letošnje leto je še posebej slovesno, saj od rojstva goriškega slavčka mineva natanko 180 let. Občina na Slavnostni seji Občinskega sveta vsako leto podeli občinska priznanja nagrajencem, ki so bili prepoznani po svojih izjemnih dosežkih, uspešnem in predanem delu. Poleg zahvale župana, dveh priznanj in plakete Občina Kobarid letos podeljuje tudi naziv častni občan.

Župan Marko Matajurc je ob prazniku povzel dosedanje delo in največje projekte, ki jih je Občina realizirala v preteklem letu ter ob prazniku čestital občinskim nagrajencem in občanom. 

Naziv ČASTNI OBČAN OBČINE KOBARID je posthumno prejel Marko Miklavič za življenjsko delo ter neizbrisen doprinos lokalni in širši skupnosti.

Občina Kobarid je PLAKETO za vztrajno prostovoljno delo v lokalni skupnosti in za dolgoletno vodenje družinske gostilne Kuzma v Borjani podelila Valterju Pavlinu.

Občina Kobarid je PRIZNANJE podelila Marijani Koren za dolgoletno prostovoljno, požrtvovalno in nesebično delo na širšem družbenem področju.

PRIZNANJE Občine Kobarid je prejel KUD Mešani pevski zbor Drežnica za več kot 40 let neprekinjenega delovanja na področju zborovstva.

ZAHVALO ŽUPANA občine Kobarid je letos prejel Luciano Battù za dolgoletno predano ohranjanje slovenske besede, predvsem poezije Simona Gregorčiča.

Vsem prejemnikom občinskih nagrad in priznanj iskreno čestitamo!

Kratka predstavitev nagrajencev:

Marko Miklavič je bil od otroških let vključen v lokalno skupnost, zgodaj je začel z lokalno politično kariero. Mnogo let je bil vpet v občinsko politiko, bil je predsednik Krajevne skupnosti Idrsko – Mlinsko, več kot 20 let je bil občinski svetnik, v več mandatih tudi podžupan. V zadnjega pol leta svojega življenja se je spoprijel z zahtevnim vodenjem Javnega zavoda Turizem dolina Soče. Ves čas se je aktivno angažiral za izboljšanje življenja občanov, predvsem vaščanov njegove rodne vasi Idrsko. Neizbrisen pečat je pustil tudi v športu. Bil je začetnik Športno turističnega društva Idrsko, ena gonilnih sil nogometa in malega nogometa na Kobariškem, skrbel je za organizacijo turnirja v Bečju. Nenazadnje je bil pomemben člen pri ustanovitvi in kasnejših uspehih KMN Oplast Kobarid. Zelo uspešen je bil tudi na lastnem poslovnem področju. Vodil je več podjetji, tako svojih, kot drugih, in se pri tem soočal s številnimi izzivi. Najpomembnejša pa mu je bila družina, močno je bil povezan tako z mamo kot s sestro. Z ženo Rusano sta ustvarila tudi svojo družino, posebej ponosen je bil na njune otroke, Evo, Moniko in Nikota. Različne dejavnosti in zadolžitve so zahtevale ogromno njegovega časa, kljub temu pa je vedno našel minuto za tistega, ki ga je potreboval. Marko je bil ljudski človek in takega se ga bodo spominjali mnogi v Občini Kobarid, pa tudi precej širše, širom sveta.

Valter Pavlin se je rodil v Borjani in že od malih nog spoznaval življenje v svoji vasi. Takoj po zaključku služenja vojaškega roka se je odločil za nadaljevanje družinske tradicije, vodenja vaške gostilne, ki naj bi po zapisih skupno obratovala okoli 300 let. Hitro je postal srce in duša Bara Kuzma v Borjani, kjer je bil čisto vsak dobrodošel. Mnogokrat je prav s strani obiskovalcev bara, ki je predstavljal središče vaškega družabnega življenja, izvedel za težave prebivalcev Breginjskega kota, ki je, tako kot druge odročne vasi, že od nekdaj razvojno precej zaostajal. Valter se je ves čas trudil, da temu ne bi bilo tako. Vključil se je v mnoge projekte, vezane na te kraje, pogosto je poskrbel za to, da so bili ti tudi realizirani. Za to se je trudil tudi kot član KS Borjana- Podbela. Med drugim se je zavzemal za vidnost TV programov, izgradnjo avtobusnega postajališča in telefonskih priključkov, opozarjal je na problem vodotokov in hudournikov v vasi, sodeloval je pri popravilu cerkvice Marije Snežne na pokopališču v Borjani, prisoten je bil pri vzpostavitvi in sanaciji mnogih vaških in gozdnih poti in tako dalje. Skorajda ni področja življenja in dela, za katerega se Valter ne bi zavzemal in ga reševal. Za svoj ožji in širši bivalni prostor je do danes daroval na tisoče prostovoljnih ur.

Marijana Koren je že več kot 40 let članica Planinskega društva Kobarid in že vrsto let sodeluje v upravnem odboru. Z veseljem pomaga pri organizaciji prireditev, na pomoč priskoči pri različnih akcijah in dežurstvih v koči na planini Kuhinja. Največji pečat je pustila pri delu z mladimi planinci v okviru mladinskega odseka. Med mlade obiskovalce gorskega sveta deli svoje znanje in ideje, ter jim na pohodih, zimovanjih in poletnih taborih želi približati lepoto narave in gora. Aktivna je tudi kot gasilka, sprva je delovala v PGD Drežnica, trenutno pa svoje poslanstvo nadaljuje v PGD Kobarid, v prvi vrsti kot mentorica gasilske mladine. Skupaj z drugimi mentorji mlade uvaja v bogat in plemenit svet gasilstva. Marijani veliko pomeni pripadnost domačim krajem, poseben občutek ima za ohranjanje kulturne dediščine, zato z veseljem pomaga pri organizaciji pustovanja v Kobaridu, zadnja leta tudi v okviru Turističnega društva. Prošnji za sodelovanje se pogosto odzove tudi kot članica župnijskega pastoralnega sveta. Marijana je oseba, na katero se vedno lahko zaneseš in ti vedno priskoči na pomoč, ko jo potrebuješ.

KUD Mešani pevski zbor Drežnica in pesem že od nekdaj povezujeta in združujeta ljudi na Drežniškem, petje je vedno lepšalo tudi cerkveno bogoslužje. Da je pesem zvenela ubrano, so bili zaslužni tedanji duhovniki, vaški učitelji in pevovodje. Najbolj živ ostaja spomin na glasbenega entuziasta, dolgoletnega pevovodjo in organista Alojza Rakuščka. Pod njegovim vodstvom se je leta 1983 36 pevcev tedanjega cerkvenega zbora združilo v Mešani pevski zbor Drežnica. Novoustanovljeni zbor je sodeloval ob različnih priložnostih, tako v domačem kraju, kot tudi drugje. Zbor je in še vedno redno sodeluje na reviji Primorska poje, na Območni reviji PZ zgornjega Posočja in njenih predhodnicah, na Reviji primorskih cerkvenih zborov in na Reviji cerkvenih zborov kobariške dekanije. Pevci KUD Mešani pevski zbor Drežnica so do danes pripravili več samostojnih koncertov in posneli spominsko zgoščenko ljudskih pesmi ter pripovedi o nekdanjem življenju in običajih na Drežniškem. Zaslužni so tudi za ohranitev navade obiskovanja svetih treh kraljev na tretji sveti večer. Po slovesu Alojza Rakuščka je leta 2001 vlogo zborovodkinje in organistke prevzela Martina Rakušček, ki pevce vodi še danes. Zbor, ki se je v zadnjih letih precej pomladil, je konec lanskega leta priredil koncert, s katerim je obeležil štiri desetletja delovanja.

Luciano Battù prihaja iz Italije, iz mesta Tonco v Piemontu. Po poklicu je strugar in orodjar, 17 let je delal v tovarni avtomobilov Fiat v Torinu. Od leta 1980 je samostojni podjetnik, obrtnik, v svoji delavnici se ukvarja z obdelavo kovin. Luciano dolga leta ni vedel, da se po njem pretaka Slovenska kri. Ko se je v zrelih letih začel zanimati za svoje poreklo, je ugotovil, da je po materi beneški Slovenec. Iz slovarjev se je začel učiti slovenski jezik in ga hitro vzljubil. Posebej ga je prevzela poezija pesnika Simona Gregorčiča, na pamet se je naučil večino njegovih pesmi, ki jih z veseljem in zanosom recitira, ko ima za to priložnost. Pred petnajstimi leti je Luciano ob prebiranju časopisa izvedel, da Planinska družina Benečije in Planinsko društvo Kobarid organizirata izlet v piemontske gore in se odločil, da planince pričaka na njihovem izhodišču. Tistega dne se je rodilo trdno in trajno prijateljstvo med njim, beneškimi, drežniškimi in kobariškimi planinci. Še danes velja, da morajo ti, ko organizirajo izlete v gore v zahodni Italiji, narediti obvezen postanek pri Lucianu. Ta jih skupaj s soprogo Fani na njunem domu vedno pričaka z veselico in nepozabno pogostitvijo.

foto: Foto Červ